POZDRAVLJENI! HELLO! HOLA! HALLO! CIAO! BOK! SZIA! SALUT!

 

V četrtek, 26. 9. 2013, je v okviru projekta »Dvig socialnega in kulturnega kapitala« v telovadnici OŠ Tončke Čeč Trbovlje potekala prireditev v počastitev evropskega dneva jezikov.

V sklopu različnih nalog in pod budnim očesom strokovne žirije so morale ekipe iz posameznih šol pokazati svoje znanje iz slovenskega, nemškega in angleškega jezika. Tekmovale so ekipe iz OŠ Toneta Okrogarja  Zagorje, OŠ Trbovlje, OŠ Ivana Cankarja Trbovlje in OŠ Tončke Čeč Trbovlje. Prireditev pa je povezovala Kristina Rožanc iz GESŠ Trbovlje.

Za popestritev tekmovanja so poskrbeli učenci osnovnih šol s pevskimi točkami v različnih tujih jezikih in z degustacijo tradicionalnih jedi iz posameznih držav.

EDJ 1EDJ 2

Naravoslovci na Kemijskem inštitutu in Fakulteti za farmacijo v Ljubljani

V preteklem tednu, natančneje v sredo in četrtek, smo dijaki GESŠ Trbovlje vnovič dodali majhen delček k mozaiku, imenovanemu Nova generacija raziskovalcev ved o življenju ali na kratko NGVRŽ.

Po sodelovanju na okrogli mizi o napredku na področju sintezne biologije, raziskovalnem taboru in po pisanju raziskovalnih nalog smo se tokrat dijaki maturitetnih skupin biologija in kemija ter izbirnega predmeta naravoslovje odpravili na krajšo, a zato nič manj zanimivo, popoldansko ekskurzijo v Ljubljano. Natančneje na Kemijski inštitut in Fakulteto za farmacijo v Ljubljano. Možnost ogleda obeh omenjenih institucij, ki nam jo ponuja projekt “Nova generacija raziskovalcev ved o življenju”, smo izkoristili na kar se da najboljši možni način. Spoznali smo delo raziskovalcev, ga nekaj malega celo okusili in si razširili obzorja na številnih področjih, s katerimi se ukvarjajo na obeh že omenjenih ustanovah.

Srednja šola je čas širjenja obzorji in spoznavanja sveta, zato smo izredno veseli, da imamo to možnost, da si lahko pobližje ogledamo raziskovalno delo, ki utegne spremeniti prihodnost človeštva. Morda pa se bo, ravno zaradi te izkušnje, nekdo izmed nas odločil za takšno delo in bomo o njem še veliko slišali.

Galerijo slik si lahko ogledate na: http://www.medves.si/slike/ekskurzije/NGRVZ_FFA_KI_2013/Index.htm

Črt Dragar, 4. B

Anja

JESENSKI ŠPORTNI DAN

V petek, 13. septembra 2013, smo se dijaki 2. letnikov povzpeli na 1122 metrov nadmorske višine,
na drugo najvišjo goro zasavskega hribovja – Mrzlico. Zbrali smo se pri šoli ob 8. uri in v »slabih« dveh urah prišli na cilj. Na poti nas je grelo jutranje, pozno poletno sonce. Hodili smo po gozdni poti, travnikih, na začetku tudi malo po cesti.  V koči smo se okrepčali, nato pa jo »mahnili« nazaj v dolino. Med potjo smo se pogovarjali, izmenjali kakšno vzpodbudno besedo in se fotografirali. Kot bi mignil smo bili spet pred šolo. Tako je minil »en prav  lep jesenski športni dan«.

Jerneja Nimac, 2. a

20130913_08465720130913_084724

EKSKURZIJA 4. LETNIKOV GIMNAZIJE V ZAMEJSTVO

V četrtek, 19. 9. 2013, smo se dijaki 4. letnikov gimnazije zgodaj zjutraj odpravili na dvodnevno ekskurzijo v zamejstvo. Pot nas je vodila najprej v Avstrijo. Naš prvi postanek je bil na gradu Ostrovica, ki ga varuje 14 vrat, skozi katere se sovražniki nikoli niso uspeli prebiti. Vodič na gradu nam je izdal, da so na sovražnike z vrat zlivali vročo smolo. Dekleta smo se zgrozile ob pogledu na lutko, ki ponazarja mlado vladarico, saj je obseg njenega pasu meril le 33cm. Po ogledu gradu smo se odpravili do cerkve Gospe Svete, ki je imela veliko vlogo pri pokristjanjevanju Karantancev. Nato smo si ogledali še vojvodski prestol, kjer so ustoličevali kneze. Ko smo se naučili veliko novega o zgodovini Karantanije, smo obiskali Celovec z namenom, da obiščemo gimnazijo, kjer poučujejo v slovenskem jeziku. Sprejel nas je ravnatelj, ki nas je popeljal po šoli. Razložil nam je, v čem se naš šolski sistem razlikuje od njihovega. Zanimivo je predvsem to, da na njihovi šoli maturitetni preizkus sestavijo kar profesorji sami, vendar le še letošnje šolsko leto, saj bo naslednje leto matura takšna, kot na drugih gimnazijah v Avstriji. Izvedeli smo, da se dijaki dvojezične šole učijo kar štiri jezike. Na maturi morajo obvladati nemščino, tako kot tudi slovenščino. Po prostem času za kosilo in ogledu Celovca, kjer smo si ogledali veliko kulturnih znamenitosti, nas je pot vodila proti Zelencem. Tu smo lahko opazovali izvir Save Dolinke in se nadihali svežega zraka. Dan je bil naporen, zato smo se vsi razveselili prihoda v Planinski dom Planica, kjer smo se okrepčali in preostanek dneva preživeli v druženju s sošolci in sošolkami. Dan smo zopet začeli na vse zgodaj, saj se nam je mudilo proti Reziji – območju, za katerega bi lahko rekli, da je pozabljen. V Reziji smo spoznali, kako zelo dragocen je naš jezik. Mi, kot posamezniki, moramo poskrbeti, da se slovenščina ohrani. Prav tako pomemben kraj za naš jezik pa je bil naš naslednji postanek na Kostanjevici, kjer se nahaja cerkev Gospodovega oznanenja Mariji. Tu se nahaja grobnica, kjer so pokopani zadnji potomci francoske kraljeve rodbine Bourbonov. Izredno pomembna je Škrabčeva samostanska knjižnica, kjer je shranjen eden izmed osmih še obstoječih izvodov Articae horuale oziroma Zimskih uric – prve slovenske slovnice, ki jo je napisal Adam Bohorič. V samostanu pa se nahaja tudi komuna. Nato smo odpotovali proti Novi Gorici na Trg Evropa. Izvedeli smo nekaj več o meji, ki je razdelila Gorico na dva dela. Prizadelo nas je, kako se je življenje Goričanov spremenilo čez noč. Meja je ločila družine, mnogi pa so ostali brez osebnih dokumentov in dela. Ekskurzijo smo zaključili z obiskom Trsta, kjer smo si ogledali grad Miramare, ki se lahko pohvali z romantično gradnjo in s prečudovitim vrtom. Kljub temu, da je bila ekskurzija naporna, smo uživali in se naučili veliko novega.

Nina Cestnik, Dina Mujkić, 4. a

v Celovcu (1) na gradu Ostrovica (1)

Ekskurzija v Berlin

V četrtek, 12. 9. 3013, smo se vsi polni pričakovanj usedli na avtobus in se odpeljali. V Berlin! Po neprespani noči nas je takoj čakal pester dan, poln novih doživetij in spoznanj. Z ogledi smo začeli pri olimpijskem stadionu, zgrajenem za olimpijske igre 1936, in nadaljevali po samem centru Berlina, kjer smo si ogledali Brandenburška vrata, znameniti Aleksanderplatz, ostanke Berlinskega zidu, muzej na meji med zahodnim in vzhodnim Berlinom: Checkpoint Charlie, Potsdamer Platz in spomenik žrtvam holokavsta, ki nas je vse navdušil s svojim neobičajnim izgledom.

Naslednji dan smo našo pot nadaljevali na »otok muzejev«, kjer smo se skupaj odločili, da si ogledamo zgodovino Mezopotamije in Egipta. Sprehodili smo se po čudovitem parku gradu Charlottenburg,  in si ogledali cerkev Gedächtniskirche, ki je bila porušena v času druge svetovne vojne, danes pa ob njej stoji nova, zelo moderna cerkev. Tisti, ki so imeli še dovolj energije, so se odpravili po nakupih v trgovine na ulici Ku-dam, ostali pa na hiter prigrizek. Ko se je zmračilo, smo si ogledali, kako v Nemčiji ljudstvo bdi nad poslanci v Reichstagu in iz njegove steklene kupole občudovali razgled nad Berlinom. Tisti s še vedno dovolj energije pa smo se povzpeli še na Fernsehturm in občudovali nočno panoramo mesta. Potnas je zjutraj popeljala proti Potsdamu,  »vikendu« Friderika II., ki pravzaprav ni bil podoben današnji podobi počitniške hišice, ampak bolj palači z velikim in s prečudovitim parkom.

Po ogledu smo se odpravili proti domu. No, pravzaprav je bilo pred nami še celih 14 ur. Vsi smo se vrnili utrujeni, a nove izkušnje pretehtajo. Vsak lahko zase sedaj reče: »Ich bin ein Berliner,« kot je to rekel Kennedy. Sedaj nas čakajo le še zaključni delčki našega izleta. Mape, plakati in predstavitve razredom, da bodo tudi ostali lahko videli, kam je (bilo), kljub dolgi vožnji in ostalim zadolžitvam, vredno iti.

Lara Hodej, 4. b

pred ostanki berlinskega zidu

DANSKA OD BLIZU

Prečudovita dežela, krasna doživetja, izjemna družba – neprecenljivo …

Tako nekako bi lahko na kratko opisal pretekli teden, ki sem ga v okviru vseslovenske ekskurzije Danska od blizu 2013 preživel v deželi Danski – deželi Hamleta, Vikingov, morske deklice, Hansa Christiana Andersena, deželi vetra, zelenja, prijaznih ljudi, tradicije in še bi lahko našteval.

V samo enem tednu smo si dijaki s slovenskih gimnazij uspeli ogledati skorajda vse, kar Danska ponuja. Prepotovali smo vse od najstarejšega danskega mesta Ribe, mest Esbjerg, Roskilde, kjer so pokopani danski kralji, mesta Arhus, ki je drugo največje dansko mesto, in mesta Odense, kjer stoji rojstna hiša Hansa Christiana Andersena, najvišje danske »gore« Ejer Bavnehøj, ki je visoka le 175 m, otoka Rømø, številnih gradov, med njimi tudi znamenitega gradu Kronborg v Helsingøru, kjer naj bi se odvijala zgodba o Hamletu, pa vse do znamenitih kock Lego in parka Legoland ter glavnega mesta Danske, Kopenhagna, kjer smo si ogledali znamenito morsko deklico, kraljevo palačo in draguljarno, danski parlament, zabaviščni park Tivoli in bili deležni tudi sprejema na slovenskemveleposlaništvu. Za »izlet v neznano« pa smo si vzeli zadnji dan, ko smo prosto dopoldne v Kopenhagnu preživeli na različne načine. Sam sem se v družbi še treh prijateljev odpravil na kolesarjenje po danskem glavnem mestu in tako smo si uspeli ogledati še vse ostale predele očarljivo lepe danske prestolnice.

Celotni teden pa ni minil samo v znamenju ogledov in potovanja, temveč tudi v znamenju predstavljanja naše domovine. Na dveh danskih šolah smo dijaki v okviru »Slovenskega večera« predstavili Slovenijo in obakrat poželi navdušenje nad lepotami naše deželice, kulinariko in prijaznostjo ljudi.

Potovanje po deželi Danski nam ni prineslo le obiskov novih krajev, temveč tudi številna nova prijateljstva, ki smo jih stkali tako med seboj, kot tudi med nami in številnimi danskimi vrstniki, ki smo ji spoznali. Marsikdo si »Danske od blizu« ne bo zapomnil le po lepotah, ki jih ponuja ta država, temveč tudi po izjemni družbi, katera se bo nedvomno še srečala in obujala spomine na dni, ki smo jih preživeli skupaj.

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil šoli, GESŠ Trbovlje, ki mi je omogočila, da sem se udeležil ekskurzije, Francetu Benediku, predsedniku Društva slovensko-danskega prijateljstva, ki je organiziral celotno ekskurzijo, ter vsem ostalim udeležencem ekskurzije za neprecenljivo in nepozabno doživetje Danske od blizu.

Črt Dragar, 4. b

3GobecNews

DOBRODELNOST

DOBRODELNOST

Resnično verjamem v dobroto. Verjamem v srca tistih ljudi, ki se zjutraj nasmehnejo neznancu. Verjamem v vse tiste ljudi, ki se razveselijo otroškega smejanja, vriskanja in njihovih srečnih obrazov. Verjamem v vse ljudi, ki se razveselijo  drobnih pozornosti, ki ne potrebujejo veliko, da bi bili srečni. Verjamem tudi v našo šolo, Gimnazijo in ekonomsko srednjo šolo Trbovlje, ki se je lansko šolsko leto več kot izkazala s projektom Rute. Ne potrebujem veliko premisleka, o tem, če dobri ljudje še obstajajo. Čisto preprosto – naša šola je dokaz za to! S skupnimi močmi smo zbrali precej veliko vsoto denarja za socialno ogrožene družine. Mislim, da na samem začetku nihče ni verjel, da bo zbrana vsota tolikšna, pa nam je vsem skupaj res uspelo. In če pozabimo na materialne dobrine, so Rute pogrele tudi naša srca. Nekako smo se v času tega projekta zbližali. Se srečevali tudi izven šolskih obveznosti in skupaj naredili nekaj dobrega. Sama verjamem, da si lahko srečen šele, ko srečo razdajaš naokoli. In ravno zato vam pišem. Želim vas opozoriti na še eno zgodbo, ki ne sme biti pozabljena. Ne smemo iti mimo nje in se sprenevedati, da se takšne stvari ne dogajajo.

Predstavljajte si življenje deklic, starih 13 in 16 let. Živita v oddaljeni vasici, vsak dan morata prehoditi kar nekaj kilometrov, da prideta do šole. Avtobusa ni, pa tudi če bi bil, ne bi zanj imeli denarja. Zbudita se v hiši, ki nima ne kopalnice in ne dostojne kuhinje. Hiša ni izolirana, nima fasade. V kuhinji stoji le manjša omarica. V njihovi dnevni sobi stoji pohištvo, ki počasi razpada. Kar pa je najhuje od vsega, deklici se umivata, ne glede na vreme, v leseni lopi, ki je oddaljena od hiše kakšnih 100 metrov. V leseni lopi! Takšni, zelo skromni … Skupaj sestavljene deske, samo za silo. Če je zunaj 30 stopinj Celzija, ali pa -15, morata stopiti pod tuš, če želita biti čisti. Že tako v šoli nista priljubljeni. Od malega sta tarča posmeha tistih,ki so bogati le v žepu, v glavah pa … Tam je povsem druga zgodba. Nihče jima ne ponudi roke, nihče jima ne pomaga. Sicer sta deklici ponosni in tudi sami nočeta usmiljenja. Odločili sta se za življenje brez prijateljev, saj se dobro zavedata, da je pravega prijatelja potrebno povabiti domov. In kdo bi se družil z deklicama, katerih družina še straniščne školjke ne premore? Kdo bi bil njun prijatelj, če pa nimata svoje sobe? Zaprli sta se vase, imata druga drugo. Družita se in si zaupata vse skrivnosti. Radi imata živali. Kljub vsej revščini,  v kateri živita, poskrbita za potepuške pse, mačke. Nudita jim varstvo, ljubezen in oporo.

Nešteto pa potrebujeta tudi sami. Resnično potrebujeta našo pomoč. Tudi štipendije nista dobili, čeprav sta skozi vsa leta izobraževanja dosegli odličen učni uspeh. Njun trud ni poplačan. Vsa leta jima pomaga gospa Enesa Marković, a tudi sama se je znašla v finančnih težavah. Deklici želi decembra pripeljati v  Republiko Slovenijo, želi jima pokazati, da boljši svet obstaja in da je vredno presedeti kakšno uro pred knjigami ter se izšolati, pridobiti poklic. Doma motivacije ne dobita. Njuna mati je pasivna ženska, na kateri so vsa ta leta revščine pustila ogromen pečat. Ne verjame več v dobro, ne verjame v spremembe. Jaz pa želim deklicama pokazati, da dobrota v ljudeh še vedno obstaja. In da enostavno morata verjeti! Petnajstletniki naj bi se ukvarjali s povsem drugačnimi težavami, kot se ukvarjati oni. Najstniki naj bi živeli neko brezskrbno življenje. Brez razmišljanja o tem, če bo naslednji dan zajtrk na mizi ali ne. Njuna največja skrb pa je ravno to. Resnično sta skromni . Ena izmed njiju želi pojesti hamburger v kakšnem »fast foodu«. Ko pa ju je gospa Marković vprašala, kaj si trenutno najbolj želita, sta presenetljivo odgovorili, da bi želeli imeti šolski torbi. Šolski torbi?! Če naredimo anketo na naši šoli, lahko zatrdim, da nihče izmed nas ne bi za željo napisal šolske torbe. Pa saj jih imamo vsi!  Na kupe! Vsako leto pride nova, modernejša, z novim napisom …

In ravno to je moja prošnja! Z vašo pomočjo, s pomočjo sošolcev, prijateljev, družine jima želim kupiti novi šolski torbi. Vem, lahko bi odšla v temu namenjene ustanove, pa je moja želja drugačna. Želim, da imata nekaj novega, svojega. Lastnici novih torbic!

Ker smo skupaj prejšnje šolsko leto dokazali, da nam dobrodelnost ni tuja, se obračam na vas in  srčno prosim, da prispevate kakšen evro za nakup šolskih torb ter kakšnega kosa oblačila.

Hvala vsem  tistim, ki ste moje pismo prebrali. In, upam, da tudi kaj darovali. V knjižnici GESŠ Trbovlje.

Dina Mujkić, 4. a

D. M.d.m.g.

KAJ BI MORAL PREBRATI, PA NIMAM ČASA …

Upam, da tole pisanje bere kak knjižni molj, ali pa bodoči knjižni molj ali pa kdo, ki kakega knjižnega molja pozna. Ta oglas je namreč EPP (reklama) za nekakšen knjižni krožek. V katerem bi se pogovarjali o knjigah. Takih, ki jih kdo bere, in takih, ki bi jih lahko prebral. Celo moral prebrati.

Srečevali bi se na naši šoli (GESŠ Trbovlje), se pogovarjali  –  eni bi bolj govorili, drugi več poslušali, sigurno pa se navduševali nad zapisanim. Svetovali drug drugemu, kaj je treba še izvedeti, kaj prelistati.

Jesen je čas dolgih večerov. Če zunaj dežuje, je pravo razkošje, da v miru, ob svojevrstni glasbi narave,  najdeš somišljenika ali svojega dvojnika v knjigi.

Dovolj besedovanja. Prvič se bomo srečali v oktobru. Natančnejše podatke še dopišem. Prvi roman, ki bi nas družil, je BOG MAJHNIH STVARI, pisateljice Arundhati Roy.

                                                                                                                                                             Manca Hribar

ŽIVLJENJE PO NEMŠKO JE ZAKON!

 

 

Oddaljiti se od vsega, kar nam je domače in vsakdanje, pozabiti vse tegobe, se preseliti v Nemčijo, za tri tedne opustiti materni jezik in »vklopiti« nemščino. Na prvi pogled se vam verjetno zdi nemogoče ali pa vsaj izredno težko, a to nikakor ne drži.

To sem dokazal tudi sebi, saj sem se konec lanskega šolskega leta odpravil na individualno izmenjavo v Scheinfeld, kjer sem bival pri družini Heindel, ki me je toplo sprejela že lansko leto, ko sem se udeležil sedaj že tradicionalne izmenjave dijakov med našo gimnazijo in gimnazijo v Scheinfeldu. Toda letos je bilo malo drugače. Na to pustolovščino sem se odpravil povsem sam, brez sošolcev in brez profesoric.

V treh tednih, kolikor sem jih preživel v Nemčiji, sem redno obiskoval šolo kot vsak drug nemški dijak, si ogledal številna mesta, spoznal nemško kulturo do potankosti, stkal številna nova prijateljstva, stara pa še bolj utrdil, dodobra izboljšal znanje nemščine, se neizmerno zabaval in našel »drugo družino«.

Izkušnja je bila nepozabna in prepričan sem, da letošnji obisk Scheinfelda ni bil zadnji, saj se bom tja vračal znova in znova.

Kaj več o mojem »življenju po nemško« in o tem, kaj vse sem doživel, si lahko preberete in ogledate na: http://zivljenjeponemsko.blogspot.com.

Črt Dragar, 4. b